Da si ob novem letu in osebnih praznovanjih ljudje pogosto voščimo zdravja, smo morda nekoč povezovali s tem, da je zdravje ena najbolj krhkih dobrin. Ker je res, sploh zato, ker je to resnično eden od bolj očitnih Božjih darov. In čeprav je ta z razvojem farmacije in medicine postala nekaj veliko bolj stabilnega in samoumevnega, morda kmalu ne bo več tako. S filozofijo sodobne družbe, ki nam je s sporočili o mladosti in izklesanih telesih kot največjem idealu našega življenja prišla tako globoko v zavest, da zdaj bolnega človeka, še posebej povezanega s starostjo, razumemo kot nekoga, ki vedno bolj postaja breme družbi.

Takole se je mimogrede naredil dober temelj za evtanazijo. Da, prav na prepričanju, da smo ljudje, ko nismo več na vrhuncu svojih moči, ko nam pešata telo in um, ko torej nismo več ekonomsko koristni, družbi povsem odveč, da smo, kruto rečeno, zajedavci zdravih in mladih. Ko enkrat sprejmemo tako mišljenje, je evtanazija samo še naslednji logični korak, seveda definiran kot nekaj izrazito humanega, čeprav gre za najbolj izrazito nasprotje temu pridevniku. In tako je trpljenje, bolezen, nemoč, nepokretnost, invalidnost postalo ne samo nekaj nezaželenega, temveč nekaj škodljivega, celo sramotnega za družbo.

Ob tej čudni, rekel bi celo nečloveški debati se vedno znova spomnim na svojega v težki bolezni počasi umirajočega očeta. Bolezen ga je spremenila, tako zelo, da bi lahko rekel, da to ni bil več človek, ki sem ga poznal. Vedno šibkejši je bil, vedno bolj priklenjen na posteljo, sčasoma tudi govoriti ni mogel več, najina komunikacija je iz besed počasi prehajala na dotike in na tiho zvestobo drug ob drugem. In čeprav tega nisem slišal, čeprav nisem imel druge potrditve kot občasen stisk roke, sem takrat bolj kot kdajkoli prej v življenju razumel, kako rad me ima. Še bolj kot njega je njegova bolezen spremenila mene, nežnejši človek sem postal, ob njem sem končno videl, kaj pomeni biti človek, namreč nekdo, ki zmore biti blizu vse do zadnjega, ne da bi gledal na lastno korist.

Vendar takšna spoznanja precej hitro izzvenijo. Zato potrebujemo bolnike, ker so prav oni menda edini, ki so v nas še sposobni vzbuditi sočutje, nežnost, vljudnost, solidarnost, ker so menda oni zadnje upanje, da bo človečnost v naši družbi še sposobna premagati sebičnost. Da bomo svoje in življenje drugih še razumeli kot nekaj dragocenega, tudi ko ne bo od njega nobene koristi: kot razlog za ljubezen.

Vaš župnik Marko