V teh dneh, ko se bliža november, mi misli večkrat uhajajo na naše pokopališče, kjer počivajo moji pokojni sorodniki. Moja nona je pokopališču rekla cimiter. Gre za izpeljanko iz grškega glagola koimao, ki pomeni »spim«. Tako bi bilo pokopališče po naše ena sama velika »spalnica«. V ozadju se skriva krščansko prepričanje, da naši pokojni, ki ležijo v prahu zemlje, v resnici samo spijo in čakajo na obujenje ob koncu časov.
Glede vstajenja od mrtvih je zelo jasen apostol Pavel, ko govori o Kristusovem vstajenju: »Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje od mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu vsi oživljeni.« (1 Kor 15,20-22) Kakor je Kristus ob vstajenju prejel svoje poveličano telo, tako bomo tudi mi prejeli svoja telesa, ki bodo postala nepropadljiva: »Kajti to, kar je propadljivo si mora obleči nepropadljivost, in kar je umrljivo, obleči neumrljivost.« (1 Kor 15,53)
Osebno me vera v vstajenje od mrtvih navdaja z velikim upanjem, ker vem, da moji pokojni živijo. Zanje lahko molim, z njimi se lahko pogovarjam in verjamem, da se vezi prijateljstva in ljubezni, ki smo jih stkali na tem svetu, niso pretrgala, ko so oni odšli v večnost. Verjamem, da tudi oni zame molijo in prosijo, zato se jim lahko priporočam. Ta svet in svoje življenje razumem kot preizkus, da ugotovim, kaj je v mojem srcu in da se odločam za dobro ter sinabiram zaklade v nebesih. Misel na smrt me ne bega, ampak mi pomaga, da zmanjšam pomen pozemeljskih stvari, in me spodbuja, da se trudim živeti v skladu z Božjim načrtom zame.
Končno vem, da na svoji poti nisem sam, ampak da me spremljata Bog in Cerkev, ki je sestavljena iz živih na tem svetu in živih na onem svetu. Tako se zavedam, da delno že živim z rajnimi v njihovem svetu, tako kot oni še živijo z menoj v tem svetu. To pa me navdaja z upanjem in tolažbo, ker vem, da bomo nekoč vsi skupaj živeli v istem svetu.
Vaš vikar Alan