“…pojte mu dobro, da bo donelo.” (Ps 33)

V naši župniji se lahko veselimo kar treh zborov! Če si tudi sam obdarjen z darovoma posluha in lepega glasu, povabljen med naše vrste, da bo tako petje še lepše, krepkejše in bolj ubrano.

V nadaljevanju si lahko prebereš opise zborov in razmišljanja posameznih pevcev in pevk.

Mešani pevski zbor svetega Jožefa Delavca

Arkova Zgodovina Idrije omenja, da je bil prvi stalni organist v naši župniji že leta 1678. To je bil Anton Bonča, duhovnik, ki je bil rojen v Idriji. Od tega leta dalje je na našem koru za krajši ali daljši čas delovala neprekinjena vrsta organistov, ki so skrbeli za urejeno cerkveno petje.

V glavnem so bili duhovniki, učitelji v idrijskih šolah pa tudi drugi. Bili so domačini, če pa ni bilo teh, sta Rudnik živega srebra, ki je nastavljal organiste v službo in jih plačeval kot rudniške paznike, ter župnija poskrbela, da je to službo opravljal nekdo zunanji.

Zadnji organist, nastavljen od Rudnika, je bil Franc Koler (1915–1996): eden izmed redkih organistov v naših krajih, ki je imel dovršeno strokovno izobrazbo ljubljanske Orglarske šole in to pri priznanem profesorju Stanku Premrlu, duhovniku, pedagogu in pomembnem slovenskem skladatelju. Tudi skladatelju naše državne himne.

Koler je bil istočasno organist in zborovodja. Skupaj z njim je v tistem času na koru delovala tudi gospa Mirica Simnovčič, ki je imela na skrbi otroški zbor, spremljala ljudsko petje, če je bilo treba, pa tudi nadomeščala organista Kolerja. Po Francu Kolerju je mešani pevski zbor prevzela Stanka Močnik in ga vodila do leta 2020, ko je na prvo adventno nedeljo vodenje zbora prevzela Elizabeta Lampe.

Mešani pevski zbor župnije svetega Jožefa Delavca Idrija je tak kot večina slovenskih cerkvenih zborov. V njem sodelujejo pevke in pevci različnih generacij, od dijakov do upokojencev. Starejši pevci zboru dajejo potrebno modrost in zgled zvestobe Bogu in Cerkvi, mlajši pa zboru navdihujejo življenje in mu prinašajo potrebno prožnost. Oboji pa se dopolnjujejo. Zbor ima pevske vaje enkrat tedensko (ob petkih ob 20.00) in redno sodeluje pri župnijskem bogoslužju. Redno se udeležuje dekanijskih srečanj pevskih zborov.

Pevski zbor je eno izmed župnijskih občestev, kar se odraža v najrazličnejših dogodkih. Pevce povezujejo predvsem sodelovanje pri obhajanju bogoslužja, osebna prijateljstva in različni dogodki, ki se zgodijo znotraj zbora ali v župnijski skupnosti.

Že vrsto let dekanija pripravlja srečanja pevskih zborov posameznih župnij, mešanih ter otroških in mladinskih, ki izmenično potekajo vsaki dve leti v krajih, kjer je župnijska cerkev primerna za nastop tako velikega števila pevcev. Na teh srečanjih redno sodelujemo. Velikokrat pa smo sodelovali tudi na srečanju zborov naše škofije, ki je bilo največkrat v Logu pri Vipavi. Poslušamo različne zbore, spoznavamo nove skladbe, hote ali nehote pa se zbori med seboj tudi primerjamo.

V petdesetih letih naše cerkve smo pripravili že kar nekaj uspešnih, zanimivih in lepih koncertov, ki so bili naša dejavnost izven bogoslužja. Med drugim smo izvedli tudi nekaj večjih vokalno-instrumentalnih del, kot npr. kantato Matije Tomca Slovenski božič, kantato Matije Tomca “Marija, Slovencev Kraljica”, kantato Ubalda Vrabca “Božični sijaj”, veliko samostojnih koncertov, nazadnje v prazničnem letu 2019 “Na 291 let cerkvenega petja, še 50 zlatih”, oris polstoletnega sodelovanja.

Največji pevski praznik je za zbor vsako leto praznovanje sv. Cecilije, zavetnice cerkvene glasbe, ki goduje 22. novembra. V povezavi s tem datumom ene pevske vaje posvetimo temu praznovanju. Na praznik pri sveti maši pojemo, praznovanje pa ima vsako leto ustaljeno podobo.

Za uvod zmolimo za žive in pokojne pevce, pripravimo razmišljanje povezano z zborom, pregledamo dogodke, ki so se zgodili v prejšnjem letu, načrtujemo nove, izmenjamo si mnenja in povemo predloge ter z veseljem prisluhnemo besedi župnika, ki se praznovanja redno udeleži.

Pevci, ki praznujejo okrogle jubileje sodelovanja v zboru, prejmejo rdeč nagelj, tisti z dolgoletnim sodelovanjem v zboru pa tudi priznanje Škofije Koper. In to je vsem v veliko veselje. Temu sledi druženje, ki vsebuje zakusko in zabavni program, ki ga pripravijo posamezne skupine pevcev. Vedno je zelo veselo in vsakič malo drugače, vedno pa z enako gorečnostjo in isto pesmijo Vinka Vodopivca: “Najlepšo pesem zapojmo devici, Ceciliji iz dna srca …”.

Mešani pevski zbor na Gorah

Kljub maloštevilnemu občestvu se tudi na Gorah trudimo že vrsto let popestriti vsaj nedeljske in praznične svete maše s cerkvenim petjem. V ta namen spodbujamo tudi ljudsko petje, kateremu je mešani pevski zbor v oporo. Ob večjih praznovanjih se potrudimo tudi z nekoliko zahtevnejšim, a našim zmožnostim še primernim repertoarjem.

V mešanem pevskem zboru vztrajamo pevci vseh starosti, žal pa se povprečna starost pevcev leto za letom viša. Trenutno nas v pevskem zboru prepeva le deset, zato smo veseli vsakega novega glasu, ki se nam je pripravljen pridružiti na koru. Pevske vaje imamo vsakih štirinajst dni ob petkih, ob 20. uri. 

Če rad prepevaš in si pripravljen darovati nekaj svojega prostega časa, da bodo naše svete maše lepše, se obrni na zborovodkinjo Martino Leskovec.

 

Mešani pevski zbor na Vojskem

Zgodovinski viri govorijo, da je bila vojskarska cerkev dograjena leta 1669. Bila je ena od podružničnih cerkva, ki so pripadale župniji »Pri Fari« (danes Spodnja Idrija). Zaradi statusa cerkve je duhovnik prihajal na Vojsko le občasno in opravljal bogoslužje. Gotovo so poleg molitve, pri obredu zbrani verniki, sodelovali tudi s petjem. Podatki, kdaj se je v vojskarski cerkvi pričelo zborovsko petje, niso znani. Ustno izročilo pa pravi, da so najprej pri sveti maši prepevali samo moški. Šele v drugi polovici 19.stoletja so se jim na koru pridružili tudi ženski glasovi. Po vsej verjetnosti so sprva prepevali a capela, kasneje pa ob spremljavi harmonija. Leta 1910 so v mojstrski delavnici Frana Milavca v Ljubljani izdelali orgle za najvišje ležečo cerkev na ozemlju tedanje dežele Kranjske. Glasbilo, po občasnih obnovitvah in popravilih, deluje še danes. Število cerkvenih pevcev je bilo skozi obdobja odvisno od različnih dogodkov, ki so oblikovali življenje na vojskarski planoti. Da je petje zvenelo ubrano, so skrbeli organisti. Nekateri od njih so si prva glasbena znanja pridobili pri individualnih urah glasbenega pouka. Izvajali so ga domači duhovniki. Po dograditvi ljudske šole leta l891, pa so bodoče organiste poučevali tudi nekateri učitelji. Na ta način je svoj glasbeni talent oplemenitil Valentin Kolenc, pa tudi Frančiška Sedej, Katarina Hvala in Stanko Poljanec. Med najuglednejšimi pevovodji, ki so vodili vojskarske pevce je skladatelj cerkvenih zborovskih pesmi Martin Železnik. Na Vojskem je opravljal službo organista v letih od 1911 do 1922. Svojo glasbeno pot pevovodje je na vojskarskem koru pričel tudi kasnejši ustanovitelj in ravnatelj Glasbene šole v Idriji, Ivan Rijavec. Več kot pet desetletij pa je, z veliko predanostjo, svoje glasbeno služenje Bogu, opravljal domačin Nace Grošelj. 

Danes cerkveni pevski zbor šteje do 20.članov. Prepevajo pod vodstvom zborovodje Aleksandra Grošlja. Njihov namen je, da z zapetimi pesmimi obogatijo bogoslužje in opozarjajo na praznične dogodke skozi cerkveno leto. Moto za svoje delo so poiskali v pesmi Pevcu, kjer je največji med slovenskimi pesniki zapisal: “Pusti peti moj`mu slavcu, kakor sem mu grlo ustvaril!”

Zapisala: Irena Hvala

vojskarski zbor

 

 

Razmišljanja naših pevk in pevcev

Anica Kovačič, Idrija

V ranih letih sem hodila z atom Ludvikom na kor in to doživljala kot privilegij. Spremljanje dolgočasnega dogajanja pri sveti maši, »od zgoraj« s kora, je bilo bolj udobno, kot se drenjati v prezbiteriju v družbi ostalih otrok. Pozneje sem pričela peti v otroškem zboru, kasneje v mladinskem, še kasneje v mešanem zboru do današnjih dni. Moje dojemanje »privilegija« se je začelo spreminjati. Pevske vaje zahtevajo čas, vztrajnost, zvestobo in gorečnost. Kljub temu, še vedno trdim, da je to »privilegij«, saj mi je bila prav preko pevskega sodelovanja pri bogoslužju, dana milost poglobljenega bližanja bogastvu SKRIVNOSTI svete maše in evharistije.

Janko Skrt, Idrija

Kot otrok sem sodeloval pri sv. mašah kot ministrant. Željo po sodelovanju pri obredih sem nato izpolnjeval v štirih cerkvenih zborih. Kot vojak JLA pa sem prepeval v kvintetu »Triglav«. Zadnjih 54 let sem član našega pevskega zbora. Želja po sodelovanju pri obredih in veselje do petja v meni živi in me razveseljuje. V tem zboru rad sodelujem tudi zato, ker sem tu našel prijatelje, veselje, zadovoljstvo … 

Rad prepevam Bogu v čast in ljudem v veselje.

 

Zofija Novak, Vojsko

Zdi se mi, da je prepevanje v cerkvenem pevskem zboru način za iskreno povezanost z Bogom. Hkrati pa se ob druženju z ostalimi pevci rojevajo trdne prijateljske vezi. Zato se pogosto spominjam mojih sopevcev, ki so se že prestopili prag večnosti. Posebej drag mi je spomin na Marijo, Cito in Vikco, na Franca in Aleksandra, na organista Naceta, pa na Dragico,ki je svoje poslednje počivališče našla v Villadosoli v Italiji. Težko sem sprejela, da je gozdarska nesreča vzela življenje Cvetku, kruta bolezen pa je zatisnila Jožičine oči. Večkrat se mi zdi, da nas vsi pokojni spremljajo kot dobri angeli in pomagajo, da naša pesem ubrano zazveni.

Jožica Lazar, Idrija

Ljubezen do petja, zvestoba, odgovornost do našega zbora in globoka vera našega pevca Toneta Muniha nas je združila na podoknici na predvečer njegovega 90. rojstnega dne. Prav prazniki in veselje, ki ga še lažje izrazimo s petjem, je tista nagrada, ki smo jo pevci deležni. To nas povezuje in tako pričujemo našo vero.

Martin Grošelj, Vojsko

Glasba in petje sta del tradicije v naši družini. Že kot otrok sem se večkrat pridružil očetu ob igranju na njegov harmoni, na katerega je vadil skladbe za orgle in zapel kakšno izmed pesmi. V župnijski zbor sem se vključil takoj po zaključku osnovne šole. Čeprav moj glas takrat še ni bil povsem izoblikovan, sem ponosno zakorakal v zborovske vode. Naš zbor sestavljamo pevci različnih generacij, a se petkovih vaj in nedeljskega petja pri sveti maši z veseljem udeležim, saj mi ob precej hitrem tempu življenja, petje in prijetno druženje pomenita sprostitev.

Stanka Močnik, Idrija

Kot dolgoletna zborovodkinja pevskega zbora sem imela odgovornost tudi za prihajanje v zbor novih pevcev. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je  v zbor prišla cela generacije mladih pevk, ki je obiskovala zadnji razred osemletke. Več pevcev – pevk je prišlo na povabilo duhovnika ali na povabilo župnije v oznanilih. Nekateri so na Božji klic odgovorili in prišli sami. Tudi naravno prehajanje iz mladinskega zbora v mešani, je bilo nekaj časa zelo uspešno, pozneje ne več. Imamo kar nekaj pevcev, ki so prišli na povabilo prijatelja, sodelavca ali družinskega člana, ki je zbor že obiskoval. Nepozabna pa sta dva birmanca, ki sta me po prejemu zakramenta svete birme počakala pred cerkvijo in me prosila, če lahko prideta v zbor, ker ju je k temu nagovoril Sveti Duh pri birmi. Sveti Duh pa še vedno nagovarja…