Zakaj v Cerkev?
“Zakaj v Cerkev?” je danes za marsikoga že povsem brezpredmetno vprašanje. V svetu, ki stremi za najnovejšimi pridobitvami ter si prizadeva za popolno posameznikovo svobodo in vedno večje udobje, sta duhovnost in vera kot dva živa fosila, ki ju je evolucija enostavno pozabila.
Po eni strani je krščanstvo v splošni javnosti dojeto kot nekaj zelo nazadnjaškega, celo mračnjaškega. Nekaj, kar je zaostalo in v kar lahko verjamejo le neumni ali manj izobraženi ljudje. Po drugi strani pa splošna percepcija vere meji na zelo staro pravljico, ki ji nihče več ne verjame. Bog, starec s sivo brado, ki nekje nad oblaki sodi naše grehe, je marsikomu podobno resničen kot božiček, ki s pomočjo letečih jelenov v eni noči obkroži svet.
Z razumsko-znanstvenega vidika vere ni mogoče argumentirati in je verjetno tudi nikoli povsem ne bo. In ker je danes vse izmerljivo, dokazljivo, postavljeno v algoritme in račune, se računica o obstoju Boga težko izide. Če k temu dodamo še vse afere in zlorabe, ki so se dogajale skozi zgodovino Cerkve ter vse zlo in trpljenje, ki se dogaja na svetu, je argumentov za obstoj Boga vedno manj, argumentov, zakaj ne v Cerkev, pa vedno več.
A vendar … zakaj sta duhovnost in vera kljub vsemu naštetemu do danes še vedno živi in nista preprosto izumrli?
Potrebno se je zavedati, da nauk Cerkve ni nekaj izmišljenega, temveč je v njem zbrano večtisočletno izkustveno znanje na podlagi razmišljanj, spraševanj in iskanja smisla človekovega življenja. Slednje ne temelji le na razumskem in čustvenem dojemanju tega sveta, temveč predvsem na duhovnem dojemanju. To pa pomeni, da poslušamo svoj notranji glas oz. svoje srce.
Verjetno se vsak strinja, da imamo v srcu nekakšen moralni kompas, ki nam pravi, kaj je prav in kaj ne. Ta kompas, ki ga imenujemo vest, je celo močnejši in pravičnejši od naših razumskih misli in čustev. Samo spomnite se, kolikokrat ste že mislili, da nekaj do vas ni pravično ali pa ste bili do smrti užaljeni, kasneje pa ste v srcu čutili mir in odpuščanje do krivice, ki se vam je zgodila.
Naše srce namreč bije bitko za dobro in pravično. Naše srce je ustvarjeno za ljubezen in prav tako smo mi sami ustvarjeni za ljubezen. S tem se verjetno strinjamo vsi in nihče nima nič proti dobroti, ljubezni, nesebični pomoči, obdarovanju …
Tukaj bi lahko zaključili in rekli “ljubezen je naš smisel” in bi živeli v miru do konca svojih dni. Vsi pa vemo, da v realnem življenju le ni tako enostavno slediti ljubezni. Lahko ljubimo, ko nas najbližji nepredstavljivo prizadenejo? Lahko ljubimo, ko smo sami v stiski? Kje je ljubezen, ko se narodi med sabo ubijajo? Ljubezen ni nekaj, kar si lastimo, ali nekaj, česar imamo na pretek in lahko v nuji takoj potegnemo iz žepa. Ljubezen je nekaj, kar prihaja k nam od drugod. Ljubezen nam je podarjena.
Kristjani vsakodnevno izkušamo, da ljubezen prihaja od Boga in da je Bog sam popolna ljubezen, ki nas je ustvarila. To je naša identiteta! Naše poslanstvo! Iz njega črpamo življensko moč, radost in veselje do življenja. Bogu se zaupamo, priporočamo, prosimo, Ga slavimo…
Marsikdo je presenečen, ko izve, da je vera v bistvu živ odnos z Bogom. Da Bog ni nek oddaljen, abstrakten koncept, temveč nekaj živega. In kljub temu, da je Bog popolna ljubezen, biti v odnosu z Njim ni enostavno. Prav nasprotno! Bog nas neprenehoma vabi k iskrenemu darovanju za druge in odrekanju sebičnim hotenjem. Nenazadnje je naš zemeljski vzor Jezus Kristus, ki se je nedolžen daroval svoje življenje za nas vse.
Bi dali vse, kar imate, za najdražje? Kaj pa za popolnega tujca?
Ker smo nepopolni in velikokrat tega ne zmoremo, nam je Bog podaril (po)moč, ki jo najdemo v Cerkvi. To so sveti zakramenti, različni darovi Cerkve in zapovedi, ki nam pomagajo obdržati pravo smer in trdnost, da živimo in rastemo v ljubezni. Marsikdaj so te javnosti težko razumljive, izven mode in povsem v nasprotju s svetom, v katerem danes živimo. A bolj ko spoznavaš Boga in se z Njim družiš, bolj ti je jasno, da so še kako resnične, pretresljivo globoke in tudi nujne. Da, kot kristjan pogosto plavaš proti toku. Ne zaradi kljubovanja, ampak zaradi Resnice.
Cerkev tako ni nekaj, kar bi moralo biti že zdavnaj pozabljeno, ampak je živa skala, ki širi edino Resnico. Je skupnost z mehkim srcem in trdnimi vrednotami. Je skupnost učencev, ki se uči za Boga in druge dajati vse…
Hrepeniš po Resnici? Pridi, veselimo se te!
V nadaljevanju lahko najdeš nekaj vprašanj, ki si jih zastavljajo ljudje, ki se podobno kot ti, sprašujejo o smislu vere in cerkve.
Seveda, vsakdo lahko pride in se udeleži sv. maše! Res pa je, da dokler nisi krščen ter uveden v zakrament svetega obhajila, tega pri sv. maši še ne moreš fizično prejeti. Lahko pa sveto obhajilo (Jezusovo Telo in Kri) prejmeš duhovno, tako da v srcu Bogu izraziš prošnjo, daJezus pride k tebi. Sicer pa povabljen, da pri maši sodeluješ z vsem srcem in iskreno molitvijo! Pridi, veseli te bomo!
Lahko nič, lahko ogromno :). Če se v srcu resnično sprašuješ o tem, da nekaj manjka ali da obstaja še nekaj več, je to lahko dobro izhodišče za nadaljnje iskanje in poglabljanje vajinega odnosa in odnosa z Bogom ter spoznavanje njegove čudovite stvarnosti, ki jo podarja po zakramentu sv. zakona. Par, ki je v srcu odprt za glas Boga in prejem njegovih milosti, jih bo tudi prejemal. V vajin odnos prek zakramenta sv. zakona na poseben način vstopi Bog, tako ste v odnosu trije. Od tu naprej se začne učenje čudovite izmenjave Božje ljubezni med vama in Bogom. Ta ljubezen začne postopno bogatiti in preobražati vajin odnos, vajino spolnost, celotno vajino življenje in vse to dviguje na neslutene ravni. Pretiravamo? Ne. Ampak pot do tja terja vero, ponižnost in darovanje. Če si o tem želita prebrati več, priporočamo knjigo “Dobra novica o spolnosti in zakonu”, avtor: Christopher West.
Seveda, vsakdo lahko pride k spovedi in prejme Božje odpuščanje. Lepota krščanstva je ravno v tem, da lahko vedno začnemo znova. Poleg tega nam Bog daje moč, da napake, ki jih lahko, popravimo, tiste, ki jih ne moremo, pa sprejmemo in živimo naprej. Morda pa bo to odskočna deska za tvoje novo, drugačno, bolj veselo in svobodno življenje.
Dobrodošel. Piši na zupnija.idrija@rkc.si, da se z duhovnikom dogovorita za temin.
Nikoli ni prepozno, da svoje srce obrnemo k Bogu in prosimo, da nas vodi naprej po pravi poti, tudi – ali pa še posebej – če smo v preteklosti storili težke stvari. Dragi prijatelj, skesano srce zmeraj gane Gospoda, nisi pozabljen. Svoje srce iskreno izroči Bogu. Povabljen si, da razmisliš o tem ali bi opravil sv. spoved. Pri njej so nam za vedno izbrisani naši grehi in podarjene številne milosti notranjega ozdravljenja. Naj te ne bo strah. Poišči spovednika, ki si bo vzel čas zate in se ti posvetil. Vsakega spovednika veže spovedna molčečnost, zato vsi grehi ostanejo samo med teboj in spovednikom. Bog se veseli tvojega skesanega srca in čaka, da se vrneš k njemu. Gospod Jezus je že plačal ceno vseh naših grehov, ti pa s stopanjem po pravi poti od sedaj naprej lahko postaneš njegov sodelavec in prijatelj. Za zgled in vzpodbudo si lahko prebereš življenjsko zgodbo Sv. Pavla.
Če bi rad spoznal krščansko vero, se lahko pridružiš skupini t.i. katehumenov, to je pripravnikov na prejem zakramentov. Informacije o tem lahko dobiš v župniji (zupnija.idrija@rkc.si). Vsak katehumen mora imeti s seboj tudi nekoga, ki je že krščen oz. ki je že prejel zakramente, za katere se pripravlja, to je njegov spremljevalec, njegov boter. Če pa bi se rad o tem samo pogovoril, stopi v stik z duhovnikom in se dogovori za termin. Z veseljem te sprejmemo na obisk.
Ko so storjene slabe stvari s strani predstavnikov Cerkve, smo verniki vedno znova prizadeti. Ni lahko sprejeti, da nekdo, ki je namestnik Jezusa, ne zmore v polnosti živeti Jezusovega vzora, ki je “ljubezen sama”. Verniki si tako želimo popolnih duhovnikov, ki bodo kot heroji dan za dnem reševali svet in in bili odličen zgled življenja v Bogu. A duhovnik ni brez greha – kot vsi ostali se tudi on bori s svojimi slabostmi in pomanjkljivostmi, čeprav mu je po posvečenju v marsičem dana milost, da opravlja Božja dela. Kaj to pomeni v praksi in kako ravnati? Prvi korak je verjetno ta, da si priznamo, da smo bili prizadeti s strani duhovnika, si dovolimo to začutiti z vsemi čustvi, ki privrejo na dan ter to sprejmemo kot dejstvo. Drugi korak pa je ta, da začnemo prositi za milost odpuščanja v našem srcu ter moliti za tega duhovnika, da bi lahko uvidel svoje napačno ravnanje. Če je za to odprt, se z njim lahko tudi iskreno pogovorimo. V kolikor gre za težje stvari (npr. spolne zlorabe), pa obstajajo službe kamor smo dolžni takšno ravnanje prijaviti in preprečiti ponavljanje tovrstnih dejanj. Vse to pa nam je lahko v spodbudo in opomin, da je molitev za svetost duhovnikov še kako potrebna in da iskreno molimo tudi v ta namen.
Seveda, lepo povabljeni! Pišite na zupnija.idrija@rkc.si, da se dogovorimo za termin.
Včasih, še posebej, kadar nam stvari ne gredo tako kot smo pričakovali ali prestajamo težke trenutke, se nam lahko zdi, da nas je Bog zapustil. Imamo občutek, da nismo bili uslišani ali pa da smo pozabljeni. Vendar nas Bog v resnici nikoli ne zapusti! Le slišati ga ne moremo, bodisi ker nam v tistem trenutku ni dana ta milost, bodisi smo se z našim življenjem tako oddaljili od njega, da ga več ne prepoznamo.
Vendar nam Bog zagotavlja, da je v njegovih očeh vsak neskončno dragocen, vreden vse njegove ljubezni, vsega njegovega usmiljenja in da ima za vsakega od nas načrt, poln dobrote. Morda to zveni kot pravljica, a ni. V praksi to pomeni, da moramo v srcu začeti hrepeneti po bližini z Bogom, po tem, da ga začnemo spoznavati, odkrivati in poslušati. Z Bogom moramo vstopiti v živi in osebni odnos – kot z ljudmi, ki so ti najbližje. Zato se odpri Bogu, odpri mu svoje srce, vse, kar doživljaš, izročaj njemu! Če tega ne zmoreš, ga vztrajno prosi za to milost in zaupaj! Gospod ima zate načrt, ki je čudovit in nedoumljivo boljši od tega, kar si ti želiš zase.
Torej. Ne verjemi – veruj! Odpri mu srce – na stežaj! Daj svoje načrte in želje na stran – uči se ga poslušati! In počasi bo iz tvojega srca začela vreti molitev in prošnja, ki bo lahko uslišana, ker te bo vodila tja, kamor te kliče Bog – v polno in svobodno življenje.
Dragi prijatelj, pridi, dobrodošel! Pridi in išči Boga med nami, v skupnosti, v občestvu. Pa vendar to ne pomeni, da boš s strani vseh župljanov brezpogojno sprejet, da ne boš deležen neodobravajočih pogledov ali kakšne opazke in da si marsikdo ne bo misli “svojega”. Žal. A tudi to smo ljudje. Cerkev je prostor grešnih in svetih. Ljudi, ki so potopljeni v Svetega Duha in iz tega živijo, in ljudi, ki v cerkev prihajajo iz navade in zato, ker se to “spodobi”; ljudi, ki gledajo z očmi Kristusa in ljudi, ki sodijo in primerjajo. A na koncu je res tudi tole: v vseh je oboje, nihče ni popoln. Vendar bolj ko se odpiramo Božji milosti, bolj lahko Bog preobraža naša srca, da začnemo sprejemati drug drugega z vso grešnostjo, ranjenostjo in nepopolnostjo, ki jo nosimo in se začnemo podpirati, potrjevati in spodbujati v veri. Dragi brat, prosimo, pridi! Tudi ti lahko postaneš seme Božje milosti v naših srcih, tako, kot mi v tvojem.
Bog je vedno bil, je in bo Ljubezen. Človek pa je tisti, ki izbira, ali bo delal dobro in sledil ljubezni ali pa se bo začel ozirati po drugi poti: poti sebičnosti, iskanja lastne moči in vpliva, iskanja lastne potrditve, strahov zase in izgubo ugleda, itd. Prav to se je v določenih obdobjih v preteklosti intenzivno dogajalo tudi znotraj Cerkve (po malem pa se ta boj odvija nenehno). Ko so se ljudje, ki so jo vodili, začeli ozirati stran od Boga in njegove ljubezni, je zalet dobila druga, slaba stran človeka, preko česar je bilo storjenih ogromno krivic, celo zločinov. A po Božji milosti in usmiljenju in, prepričani smo, zaradi številnih ljudi, ki so v Cerkvi v vseh časih živeli sveto življenje, je Cerkev zmeraj našla pot nazaj k Bogu in k svojemu poslanstvu. Hvaležni smo za papeža Janeza Pavla II., ki se je za vse krivice in zločine tekom cerkvene zgodovine iskreno opravičil in si prizadeval za spravo. Podobno pot nadaljuje tudi sedanji papež Frančišek, ki v ospredje postavlja prav bratstvo, ponižnost in služenje med nami.
Res je, Bog je povsod, k njemu se (lahko) obračamo kjerkoli in kadarkoli. Bog je v nas celo dal svojega Duha, ki nenehno moli in kliče našega nebeškega Očka (Abba). In že samo to dejstvo je čudovito. Vendar obstaja še mnogo več. In če gradimo živ odnos z Bogom preprosto hrepenimo po “več”. Obstaja Cerkev, ki je mnogo več kot sama institucija. O tem se danes veliko premalo govori in morda smo tudi kristjani sami zaprli srce pred to veliko skrivnostjo. Obstaja občestvo Cerkve, ki je globoka skrivnost. To občestvo je namreč Kristusovo telo. To občestvo združuje ljudi na zemlji, vicah in nebesih, ter Boga samega. Vsi smo povezani in drug za drugega lahko molimo in prosimo ter si pomagamo. Ob tem je nam, živečim na zemlji, dan še velik dar – zakramenti – po katerih lahko z Jezusom in celotnim občestvom postajamo eno. In moč zakramentov je neizmerna – po njih se namreč na nas in vse občestvo izliva obilje Božje milosti in usmiljenja.
Ko se zaljubimo, komaj čakamo, da bomo ljubljeno osebo lahko videli, zaslišali njen glas, jo poljubili, objeli. Enako se dogaja, ko začnemo odkrivati Boga in njegove globine, zahrepenimo po Bogu – po tem, da bi bili z njim eno! Bi rekla fantu, v katerega si zaljubljena: “Dovolj mi je, če se slišiva samo po telefonu.”? Zagotovo ne. Potem ti je verjetno jasno, zakaj potrebujemo Cerkev. 😉
Povej mi: kje še najdeš Boga, ki te ljubi neskončno in brezpogojno? Kje še najdeš Boga, ki zato, da lahko zaživiš polno, večno in srečno, trpi in umre zate? Kje še najdeš Boga, ki ti brezpogojno, popolno in nepreklicno odpusti in izbriše, kar si storil narobe in da novo srce? Kje je še Bog, ki te obsipa z milostmi, ko jih potrebuješ? Kje je še Bog, ki bi ga lahko klical Oče?