Spet nič ne vem, kaj bo s tem septembrom, kaj bo z letom, ki je pred nami, a ti čudni časi me bolj kot vse drugo pred tem spet učijo, da je vsak dan posebej dar – in da nimam vpliva na to, kaj bo s prihodnostjo. Saj je bilo vedno tako, dokler se nismo upijanili z mislijo, da vse obvladamo in razumemo, da nam nihče nič ne more, da imamo Boga samo še za kmete in za nedeljski krožek. Zdaj pa … kot da se vse začenja na novo, na nek način me zabava naš bes iz nemoči, ko ne vemo, ali bodo paradižniki na vrtu sploh preživeli prihajajoče neurje … in se spet učimo biti brez moči, učimo se spet biti ljudje, bi rekel, in se odrekati vlogi boga, ki smo se je – treba je biti pošten – v našem svetu preslabo lotili.

Čeprav trideset let pozneje, je spet, kot da sem prvič pred vrati osnovne šole, mali Marko, povsem nemočen in nebogljen pred življenjem, s čudno mešanico strahu, pričakovanja in sladkega vznemirjenja. Vrata, vsakič nova, vsakič enako skrivnostna, tudi če ti zdi, kaj bi lahko bilo za njimi, rad bi šel dalje in ne bi šel, treba je namreč premagati strah in biti vedno znova spet kot prvošolček, zaupljivo, otroško prepustljiv, in to je vsakič težje. Človek namreč rase in postaja vedno večji, tudi močnejši, se zdi, vrata pa so vsakič znova manjša, kakor da bi se mu kdo rogal, ga zafrkaval, in se mora, če želi vstopiti, hočeš nočeš skloniti, morda celo v bolečini kaj pustiti pred vrati, košček sebe, prav gotovo, tudi košček srca … Tako je napravljeno to življenje, skozenj hodiš misleč, da moraš biti vedno večji, zahteva pa te vedno manjšega, vedno šibkejšega, da si nazadnje, okleščen vseh nepotrebnosti, primeren za vratca, skoznja pa stopiš v vrt in se še naprej manjšaš, dokler nisi spet primeren za v vrtec, takrat prideš do tiste lepe, najlepše, največje rože.

Tudi mi, ki smo že veliki, moramo stopiti v to novost kot učenci. Pustimo se učiti Bogu, sami pa postanimo ljudje. Dovolj težko je tole in dovolj snovi za celo leto pred nami.

Vaš župnik Marko