Po dolgem in napornem dnevu je edina želja, ki jo imam ta, da bi se lahko odpočila. Tudi danes sem poslušala zbadljivke zaradi mojih strganih hlač. Otroci iz premožnejših družin me stalno zasmehujejo, ker nisem oblečena po zadnji modi. In zdaj, ko hodim domov, me zebe. Še kar nekaj poti imam za opraviti in sprašujem se ali bom sploh zmogla.

V trenutku, ko to razmišljam, pred seboj zagledam cerkev.  Vstopim vanjo in zagledam velike roke, ki čakajo, da me objamejo. Objem, ki ga dobim, je topel in pomirja. Kmalu zatem pa pred sabo zagledam veliko srce. Srce, ki gori. Srce ki kaže, kako zelo dobrodošla sem pri Njem. In v sredi srca spi dete, ki je prav tako kot jaz povito v strgano blago. Dete, ki ga zebe, prav tako kot zebe mene. In vendar so njegove roke razprte. Vsem mojim umazanijam in strganinam navkljub komaj čaka, da Ga pozdravim. Potem zagledam pastirje, ki imajo na sebi vedno manj oblačil in končno razumem.

Novorojeno dete me sprejema strgano, umazano, sprejema me zlomljeno in nepopolno. Zanj ne potrebujem lepih oblek in novih čevljev. Zanj potrebujem le srce, ki je pripravljeno na to, da ga objame neskončna Ljubezen.

Barbara Čibej

 

Blagoslovljen božič!

Želimo vam, da bi v življenju čutili bližino Boga,

ki se je naselil med nami in ne bo odšel nikoli.

 

Vaši duhovniki Primož, Alan in Marko