Veliko časa posvetim razmisleku, kako je nastala današnja generacija mladih, tistih, ki jih imamo za lene, nesposobne in neodgovorne ljudi. Klasični razlogi za to krivijo telefone, pretirano ugodje in razvajenost, kar vse drži, a je treba vendarle priznati, da za vse slabo na svetu niso krivi samo zunanji razlogi. Oči mi je odprl poletni dogodek v župniji, pri katerem so bili v glavni vlogi mladi, zgodilo se je, da je začelo veliko odraslih župljanov odkrito dvomiti v njihovo zanesljivost, če jim je sploh dobro zaupati, tem rastočim, neodgovornim, zaupanja nevrednim mladim.

In sem dojel, da se mladi res nimajo kam dati, ker v družbi sploh nimamo pravega mesta zanje, tudi v Cerkvi ne, hočem reči, mesta za njihove prve odrasle korake, za iskanja, učenja, negotovosti, tudi napake, ki so sestavni del rasti, povsod so odveč, nihče resno ne računa nanje, nihče jim ne zaupa. In so morda zato taki, kakršni so, brez volje do življenja. V bistvu smo hinavska družba, na ustnicah smo polni besed, kako so mladi naša prihodnost, a ko gre za to, da bi jim morali prepustiti odgovornost, se takoj »ustrašimo«, nič nočemo izpustiti iz svojih rok, ne
zmoremo prepustiti svojega mesta – kako veliko je recimo služb, ki jih še vedno zasedajo ljudje, že zdavnaj zreli za penzijo. Vse raje naredimo sami, kot da bi prepustili svoje mesto drugim, hinavsko boječ se njihovih napak, beri: dela po drugačnih, nenaših konceptih. Tako smo postali družba sedežev, na katerih sedijo neprimerni ljudje. In tako se nekateri starši do svojih otrok vedejo kot prijatelji, ko bi jim morali kaj ukazati, in kot diktatorji in posesivneži, ko bi jih morali spustiti iz gnezda. Mladi so samo primer, ki jasno dokazuje, kako velike težave imamo s tem, da bi v življenju zasedli pravo mesto.

Velika modrost je v tem, vedeti, kam se usesti, vedeti, kdaj se umakniti in kdaj približati, kdaj spregovoriti in kdaj umolkniti. Sedeti na pravem mestu zna le tisti, ki se res zaveda svoje resničnosti, kdaj torej ni primeren več za mesto, na katerem je bil, bodisi da mora napredovati bodisi da se mora umakniti nižje. Da se torej ne precenjuje ne podcenjuje, da je sposoben realno pogledati tako na lastne
sposobnosti kot na pomanjkljivosti (med katerimi je tudi starost) in narediti prostor tistemu, ki spada nanj. Najboljši odnos do svojega življenja ima zato tisti, ki se nima za preveč pomembnega, za nenadomestljivega človeka.

Vaš župnik Marko