Zadnje čase me muči smiselnost mojega dela in truda, kakor da sem stopil v neko temno noč svojega bivanja. Menda mora vsakdo kdaj stopiti v svojo krizo, sredi katere se v nekem trenutku odloči za smer, a biti sredi nje ni nikakor prijetno. A čeprav neprijetno, je kdaj biti v temi celo koristno, zdi se, da je kakor grenkoba zdravila tista gluha tišina, v kateri ure in ure tipaš za naslednji korak. Kako spontano, morda celo nezavedno prične človek v njej stegovati vrat za lučjo, na vse pretege jo išče, kakor da bi je nikoli prej ne imel, kakor da bi imel samo tiho slutnjo o tem, kako naj bi izgledala – in hkrati vendarle ve, da je, da obstaja, da luč ni samo privid, niti pravljica, niti mit, o katerem se govori, da bi si vzbudili neko lažno upanje sredi brezizhodnih situacij. Ve, prepričan je, da mora biti, tudi če daleč za obzorjem, tudi če je ne bo srečal še mnogo let. A ve. To vedeti pomeni živeti, se mi zdi.
V temni noči je tudi človeštvo, ne zaradi pomanjkanja, ker je preveč luči, je narod v temi – ker nobena od tistih luči ni res luč, samo vtis dajejo, da so luči, kakor begajoči zajček na steni, človek pa hodi in se spotika in pada, kakor da ne vidi, pa ne ve, da je tako. To je še večja tema. In razumeti, da si v njej, je še veliko težje kakor tedaj, ko te stiska kriza smisla. Vse dotlej ne bomo imeli luči, dokler si je ne bomo želeli. In je potrebovali. Zdaj je ne potrebujemo. Zadovoljni smo s tem, da so naše denarnice in hladilniki polni in srca prazna, da so naši telefoni večkrat pobožani kot naši otroci. Zadovoljni, da nam zadošča nakupovanje, ko smo osamljeni, in glasna glasba, ko se nas polotijo temne misli.
Kdo ve, da je treba iskati luči – tudi danes? Za tako vedenje je kdaj treba teme … Pustiti, da te objame z vso svojo silovitostjo in grozljivostjo, tudi zato, ker ti ima veliko povedati, veliko pokazati, tisto željo, ki je med kramo »pomembnih« stvari ostala skrita na dnu srca, željo, da bi ti luč osvetlila obraz in bi se počutil, kakor da nekam hodiš, tudi če imaš občutek, da stojiš na mestu, občutek, da je nekdo blizu, tudi če je tiho, občutek, da si nekje doma, tudi če nisi še tam. Zaradi tega živimo: vedeti, da je Bog. On se je rodil v temi.