Danes naši prvoobhajanci prvič prejemajo Jezusa v svoje srce. Sveta maša se imenuje tudi evharistija, kar pomeni »zahvala«. Na ta vidik pogosto pozabljamo, saj veliko bolj razmišljamo o žrtvi, ki jo je Jezus storil za nas. In prav je tako, vendar tudi vidika zahvale pri tem ne smemo zanemariti. Prvi kristjani so veliko bolj videli mašo kot zahvalo za delo odrešenja, ki nam ga je Jezus zaslužil. Sam Jezus je pri zadnji večerji vzel kelih in se zahvalil: »Hvaljen Bog gospod vesolja, po tvoji dobroti smo prejeli ta kruh / ta kelih.«
Po Božji dobroti prinašamo, kar nam je bilo podarjeno. Zavest hvaležnosti za vse kar smo in kar imamo je pred Bogom zelo pomembna, saj nas dela ponižne in odvisne od njega. Samo Bog nam lahko preko svojih darov prinaša življenje. Zato je maša najprej zahvala za življenje, podarjeno od Boga. Če imam nekoga rad, mu dam darilo, in ker nas ima Bog rad, nam je tudi zapustil darilo, svoje telo.
Evharistija je Kristusovo telo, to je dar, ki ga prejmemo, čeprav ga z našim razumom težko dojamemo. Samo vera lahko preseže omejenost uma in če imamo težave, lahko vzkliknemo s stavkom iz evangelija: »Verujem Gospod,pomagaj moji neveri.« (Mr 9,24)
In končno je Kristusovo telo tudi Cerkev. Slednja se gradi iz evharistije, se pravi zahvale Bogu za vse, kar je storil za nas. Kristusovo telo v hostiji gradi Kristusovo telo, ki je Cerkev. To pomeni, da ni vseeno, kako živimo, ni vseeno, ali gremo k maši ali ne, k obhajilu ali ne. Maša je več kot lahko sploh dojemamo. Prihajati k maši pomeni truditi se v življenju, da bi živeli kot Cerkev, se pravi v občestvu z brati in sestrami. Samo po naši dobroti lahko ljudje odkrivajo Kristusa. Kje dobivamo moč za krščansko življenje, če ne ravno v svetem obhajilu?
Vesel praznik prvega svetega obhajila!
Vaš vikar Alan