V mesecu maju se radi zatekamo k Mariji. Pred njo ni potrebno, da nas je strah, kot je bilo Izraela pred Bogom na Sinaju. Za Marijo čutimo, da je ena izmed nas in zato verjamemo, da nas tudi spremlja skozi življenje.

Že kot otroku so mi starši privzgojili ljubezen do šmarnic. K njim smo hodili peš ali s kolesom, poslušali nagovore, nato pa igrali namizni nogomet. Vse to se mi je globoko vtisnilo v spomin. Posebno veselje pa sem čutil ob petih litanijah, ki so mi bile preprosto lepe. Danes se moram za svojo vero veliko bolj potruditi. Kar mi je bilo kot otroku lahko, mi je danes včasih težko. In vendar, šmarnice so tu, ne samo za otroke, ampak da tudi odrasli kaj odnesemo od njih.

Vem, da tudi drugi ljudje premišljujejo o Mariji. Tako večkrat dobim vprašanje, kaj je z Marijinimi prikazovanji. Ponavadi hudomušno odgovorim, da se Mariji ne bi bilo potrebno prikazovati, če bi se ljudje držali Boga in njegovih zapovedi. Tako pa mora Marija vsake toliko stopiti z neba in nas spomniti, naj ljubimo Boga in ga upoštevamo v svojem življenju. To pa dosežemo preko molitve, posta in miloščine. V teh treh vodilih krščanskega življenja se zrcali ljubezen do Boga, do sebe in do bližnjega. Ne gre za preproste stvari, ampak za zahtevne, toda ali dosežemo kaj lepega brez napora? Molitev zahteva predanost v Božjo voljo, post krepi našega duha, miloščina pa odpira srce za stisko bližnjega.

Marija nas na te stvari spominja kot ljubeča mati in želi, da bi se naša srca odprla za Boga. Samo v ljubezni do Boga spoznamo resnično vrednost našega življenja. Še bolj, če ljubimo Boga doživimo tudi, kako On ljubi nas. Marijin mesec nas tako spodbuja, da se bolj povežemo z Bogom in Marijo ter v sebi obnovimo svojo otroško ljubezen.

Vaš vikar Alan