Dragi birmanci!

Ko sem bil mlad, kot ste zdaj vi, sem verjel, da mi nič ne more do živega, da sem sposoben premikati svet. Nato sem doživel življenje. Življenje pa je tako kot pač je, zanimivo, nenavadno, kdaj težko, kdaj pretežko. A lepo. Neskončno lepo. Predvsem zato, ker sem v njem našel zase dve zelo pomembni spoznanji.

Prvič – da nisem tako močan, kot sem si mislil. Videl sem, da marsičesa ne morem, da nimam dovolj znanja in moči, da me veliko stvari presega in da je veliko ljudi in stvari, ki so močnejše od mene, pred katerimi sem moral priznati svoj poraz. In drugič – da mi ni treba biti močan, da bi bil (dober) človek. Da mi ni treba vsakega premagati, da bi bil srečen, uspešen in pomemben. Da je moje življenje tako, ker sem človek – in da je prav tako, da bi bil še naprej človek. Da ne bi bil nekaj drugega, ker je lepo biti človek. Človek pa si takrat, ko začutiš potrebo, da bi imel koga ob sebi. Da ne bi bil sam.

Na praznik svete birme dobivate stalno družbo: Svetega Duha. On je tisti Bog ljubezni in nežnosti, Bog opore in trdnosti, ki jo vsak mlad človek tako zelo potrebuje, je Bog veselja in upanja, Bog miru in sodelovanja. In je ravno zato Nekdo, ki vam bo pomagal vaše šibkosti nadgraditi v največjo moč, ki jo ima človek – to pa je sposobnost, da ima rad. In da se pusti imeti rad. Vse se premakne zaradi tega, cel svet, in vse, kar je res pomembnega v človekovem življenju, izvira iz te moči.

Prepustite se mu! Naj vas odpelje v neznane pustolovščine, ki bodo zanimive, nenavadne, kdaj težke, kdaj pretežke, a ravno zato neskončno lepe. V njih vas bo naučil biti človek, kar je najboljši od vseh poklicev. In edini, v katerem boste res srečni. Ker ne boste sami. Nikoli.

Rad vas imam in vas blagoslavljam!

Vaš župnik Marko