Kako so se začela naša srečanja v cerkvi? Tistega večera je bila majhna skupnost apostolov raztreščena, napetost je visela med njimi, zaradi vsega, kar je tedaj tlelo v njih, razočaranje, negotovost, sumničavost, skrb. In bi bilo najbolje iz te mučnosti uteči, se skriti, zbežati, kakor Iškarijot. Jezus pa »je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel platno in se z njim opasal. Nato je vlil vode v umivalnik in začel učencem umivati noge in jih brisati s platnom.« (Jn 13,4-5)

Sredi vsega težkega in negotovega se je zableščala Jezusova ljubezen, ki se skriva v teh malih, med seboj povezanih dejanjih, gestah, ki hočejo nekaj povedati, ljubezen, ki je vedno odločitev, ne čustvo, odločitev, da bo imel svoje učence rad, ne glede na to, kakšni so, izdajalci, zatajevalci, strahopetci, nezvesti prijatelji, da bo imel rad to svojo realnost umazanih nog, kakršna koli že je. In to je bila njegova odločitev: da bo v tej težki uri naredil, kar pač lahko. Da se ne bo pritoževal, da ne bo izbiral druge, boljše skupnosti, drugega, bolj primernega trenutka, ker je ta trenutek in ta skupnost tisto, kar »mu je Oče dal«, da bo ostal tam, sredi nje. Da jo bo sprejel v zavesti, da mora biti tam in prav tam nekaj narediti. Ker je ta skupnost, ker je ta realnost umazanih nog, prav to in nič drugega, njegov prostor velike noči – trenutka, ko se nekdo sredi svoje realnosti odloči, da bo ljubil do konca in kljub vsemu.

To je evharistija. Nekaj, kar od tedaj dalje ponavljamo vsak dan. Ta silna odločitev, da bo realnost Jezus sprejel in jo poljubil kot nekaj svojega, da jo bo s tem umil in očistil, da jo bo tako naredil za svoj dom.

»To delajte v moj spomin.« (1 Kor 11,24) To tako pogosto ponavljamo, da bi se naučili storiti enako. Da bi drug drugemu pripravili dom, v katerem lahko vsakdo najde svoje mesto, v katerem se vsakdo počuti sprejet in dobrodošel: »Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« (Jn 13,14) Dolžni smo to storiti, dolžni smo v tej naši cerkvi vsakemu pripraviti prostor, vsakega sprejeti, vsakemu pustiti, da je, kakršen je. Ker se evharistija vrši sredi umazanih nog, mojih in njegovih slabosti.

Učimo se od Jezusa. Pripravimo drug drugemu prostor ob sebi. In recimo, posebno oddaljenim: »Dobrodošel/a doma!«

Vaš župnik Marko