22. oktobra bomo praznovali god svetega Janeza Pavla II. Gre za papeža, ki je opozoril, da se v našem svetu borita kultura življenja in kultura smrti. Ko sem bil mlajši, se nisem niti zavedal, kaj hoče papež reči s pojmom »kultura smrti«. Danes pa mi je jasno, da ne gre samo za nek zunanji pojav, daleč od nas, ampak da se ta kultura bojuje na našem pragu: razkroj družine, splav, evtanazija in podobne agende, ki želijo zmanjšati število prebivalstva na Zemlji.

V Evropi živimo podobno situacijo, kot so jo doživljali prvi kristjani v začetku prvega stoletja v rimskem cesarstvu. Tudi tedaj se emancipacija žensk ni kazala samo v izobrazbi, ampak se je pojav t.i. »new roman woman« kazal predvsem v zavračanju poročenosti in družinskih obveznosti. Ženske v visoki družbi so postajale finančno neodvisne, svobodno menjavale partnerje in uporabljale kontracepcijo. Ideje so se hitro širile in stanje je bilo že tako nevarno, da je sam cesar posegel v to dogajanje in izdal zakone za zaščito družine. Njemu seveda ni šlo za problem rodnosti, ampak je padec rodnosti ogrožal vojaško moč cesarstva.

Kristjani so v to dogajanje vstopili s kulturo življenja. Začeli so pokopavati mrtve otroke, ki so jih Rimljani odvrgli kar na smetišča. Prizadevali so si za enakopravnost mož in žena ter gojili močne družinske vrednote. Zanje je bilo človeško življenje nekaj svetega.

Danes je Cerkev zadnji branik človeškega življenja vse od spočetja pa do naravne smrti. Vsem, ki zagovarjajo kulturo smrti, ni do prihodnosti, zanima jih samo sedanjost in finančne koristi. Sam ne bi živel v državi, ki ima uzakonjeno evtanazijo. Verjetno nisem edini, saj vem, da so tudi Nizozemci gradili domove za ostarele v sosednji Nemčiji. Le zakaj? Verjamem, da bodo ljudje v prihodnosti prepoznali prevaro kulture smrti in se oklenili življenja.

Sveti Janez Pavel II. – prosi za nas!

Vaš vikar Alan