Na zadnjo nedeljo cerkvenega leta obhajamo praznik Kristusa kralja vesoljstva. Na kakšen paradoks naletimo v evangeliju, kjer nas evangelist Luka vabi, naj na ta praznik motrimo Jezusa na križu? Kako naj uskladimo Jezusovo kraljevsko dostojanstvo z njegovim križem?

Luka primerja držo nevednega ljudstva z držo voditeljev, ki so ga izdali. Slednji vidijo tisto, kar so vedno hoteli, saj so dosegli, kar so želeli. Medtem ko se ljudje sprašujejo, kaj smo storili, voditelji potrjujejo, da je Jezus samo človek, ki se ne more rešiti: »Druge je rešil, naj reši sebe, če je on Božji Mesija in Izvoljenec.« (Lk 23,35)

Kako močna je morala biti skušnjava, da bi Jezus stopil s križa. Tega pa ni storil, saj ni prišel, da bi rešil sebe, ampak je prišel prav za ta trenutek, da bi nas odrešil. Jezus je kralj. Ne tak kot bi ga želeli ljudje, ampak kralj, ki na križu odrešuje svoje ljudstvo. Desni razbojnik je prvi, ki je spoznal v njem kralja: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« (Lk 23,42)

Noben narod nima kralja, ki bi dal svoje življenje za svoje ljudstvo. Jezus pa je to storil. Kaj je bolj kraljevskega od podaritve življenja za druge? Ne, vsi tega ne vidijo, saj na križu vsak vidi, kar hoče. Voditelji ga zasramujejo, vojaki se mu posmehujejo, hudodelec ga preklinja … In prav tu, kjer je Jezus predstavljen v najnižji točki svojega bivanja, je povzdignjen. Kraljevskost je namreč skrita za skrajnim ponižanjem.

Motriti pomeni vstopiti v dogodek in zaslutiti resničnost, ki je skrita. Kdor je z Jezusom združen v trpljenju, bo deležen njegove zmage, ki se je že začela: »Danes boš z menoj v raju.« (Lk 23,43) Verjetno ne bomo nikoli dojeli globine odrešenja, a moremo zaslutiti vsaj veličino našega Boga. Jezus je s svojim križem odprl pot v njegovo kraljestvo vsem, krivičnim in pravičnim, in nas vabi, naj vstopimo vanj. Kajti resničnost, ki se skriva za križanim kraljem, je Božje kraljestvo.

Vaš vikar Alan