Četrta postna nedelja, ki se nahaja približno na polovici postnega časa, je dobila ime Laetare po vstopnem spevu, ki pravi: »Veseli se, Božje ljudstvo« (Iz 66,10). Kristjani so to nedeljo vedno dojemali kot poseben čas veselja nad prihajajočim Božjim odrešenjem. Tudi v postu so na ta dan malo popustili, preden so se z vso resnostjo podali v drugi del postnega časa.
Ko sem bil v Rimu, sem imel priložnost srečati vzhodne kristjane, ki so postni čas preživljali veliko bolj resno od nas. Niso se skozi ves post odpovedali samo alkoholu, ampak tudi mesu. Njihova žrtev se mi je zdela dragocena in navdihujoča, pa sem tudi sam enkrat poskusil biti brez mesa 40 dni in moram priznati, da ni bilo lahko. Je pa bil tisti velikonočni zajtrk z blagoslovljenimi jedili veliko bolj doživet.
Nedelja Laetare je za nas priložnost, da naredimo nekakšen povzetek postnih sklepov, da ugotovimo, kako se jih držimo, kaj moramo popraviti in kaj opustiti, če smo si zadali preveč. Pred nami je druga polovica postnega časa, ki nas vabi naj se pripravimo na Veliko noč z resnostjo in spoštljivostjo. Ne bo odveč, če bomo okrepili molitev in sprejemali majhne odpovedi odvečnim stvarem in jedem. Čeprav se zdi, da gre za malenkosti, nam bo to pomagalo utrditi našo voljo.
Sokrat je dejal, da gre vsak dan na tržnico, da vidi, česa ne potrebuje. Obratno logiko zavzemajo do nas komunikacijska sredstva, ki nas prepričujejo, kaj vse potrebujemo. Mogoče nam ne bi škodovalo malo Sokratove logike odpovedi in prepričanja, da ne potrebujemo vsega, kar imajo drugi. Gradimo rajši na odnosih, ki so veliko bolj zahtevni, pa tudi osrečujoči, če se zanje potrudimo. Več veselja kot stvari nam bodo prinesli ljudje, ki jih imamo radi in ki nas imajo radi.
Kot Božje ljudstvo se veselimo ljudi, ki so nam blizu; veselimo se narave, ki nas obdaja; predvsem pa se veselimo odrešenja, ki nam ga prinaša Jezus s svojim križem, smrtjo in vstajenjem.
Vaš vikar Alan