Ko se je Jezus poslavljal od svojih učencev, jim je obljubil novo obliko Božje navzočnosti med njimi: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26).
V antičnem svetu so se morali ljudje sami zagovarjati na sodiščih. Imeli pa so pravico, da so nekoga poklicali na svojo stran, da jim je govoril na uho, da jim je torej svetoval. Ta svetovalec se po grško imenuje »parakletos«, po latinsko »advocatus«, kar dobesedno pomeni »priklicani«. V sodobnih jezikih izraz parakletos prevajamo z besedo »tolažnik«. Lahko si predstavljamo, kakšno tolažbo prinaša nekomu na sodišču dejstvo, da ima ob sebi nekoga, ki mu svetuje, kako naj se zagovarja, zato je ta prevod smiseln.
Jezus vlogo svetovalca pripiše Svetemu Duhu, ki bo njegove učence spomnil vsega, kar jih je naučil on sam. Kolikokrat bi v življenju potrebovali nekoga, da nas spomni Jezusovih besed, da bi se lahko zagovarjali v različnih situacijah, in to s krščansko miselnostjo. Ko v življenju izkusimo tolažbo Duha, tudi vemo, kaj povedati drugim. Sveti Duh nas zato naredi sposobne govoriti o tem, kar smo izkusili, nas naredi sposobne govoriti o Kristusu.
Kristjan je nekdo, ki se pusti voditi Svetemu Duhu. Ker je prisluhnil Tolažniku, ve, da je v njegovem življenju prisoten Gospod, in to, da je njegova prihodnost zaznamovana z Božjo previdnostjo. Sveti Duh nam namreč daje, da stojimo pred velikimi življenjskimi izzivi z zavestjo, da je v njih Božji načrt. Če smo zaskrbljeni pred prihodnostjo, je naša vera bolj slabo oblikovana. Sveti Duh je spremenil občutek za prihodnost pri apostolih. Ti so postali sposobni posredovati evangelij v najbolj nemogočih razmerah, ker niso več imeli strahu pred prihodnostjo.
Če se kdaj v življenju zalotimo ob misli, da nas je Bog zapustil, se spomnimo Jezusove obljube ob njegovem vnebohodu: »Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam« (Jn 14,18). K nam prihaja po daru svojega Svetega Duha, ki nam šepeta na uho in nas tolaži v vsaki situaciji.
Vaš vikar Alan