Ko hodimo proti zaključku cerkvenega leta, nam bogoslužje vse bolj intenzivno predlaga premišljevanje o minljivosti in o pomembnih temah našega življenja. Veliko govori o »budnosti« (Mt 25,13), kar naj bi bilo prav tisto, s čimer hodimo »Ženinu« naproti: da naše svetilke ne ugasnejo, da jim torej ne zmanjka olja, bolj sodobno, da našemu življenju ne zmanjka baterije.

Morda se zdi, da to ni tako zelo pomembna stvar. Da lahko tudi utrujeni in naveličani delamo in živimo, da lahko nekako funkcioniramo tudi, ne da bi imeli nekaj, kar nas veseli in nam daje dovolj volje. Bo že držalo, če vendar mnogi resnično takole živijo iz dneva v dan. Toda to ni povsem res. Če dolgo časa nimamo veselja, če nimamo dovolj polne baterije, ne umremo, ko jo zmanjka, ampak se takrat v nas prebudi čisto poseben mehanizem, nekakšna lačna zverinica, ki zahteva stvari zase. Začne se počutiti kot žrtev. Kot izrabljeni in izkoriščani osebek. In potem začne vse tisto, kar je pred tem manjkalo, in še več zase vehementno zahtevati, kot nekaj, kar mu pripada, ne ozirajoč se na druge. Začne izkoriščati druge, začne drugim piti njihovo moč, da bi nekako le prišel do energije. Do polne baterije.

Če v svojem hitrem in napornem vsakdanu nimamo ničesar, kar nas polni z veseljem, žarom, močjo, postanemo sebični. »Biti buden« zato ne pomeni drugega, kot biti »preudaren«, razumen, tako pravi evangelij, razumeti, kako stvari stojijo, predvideti, kaj se bo zgodilo, in narediti zdaj tisto, kar bo nekoč odigralo pomembno vlogo. Ko bo enkrat padla noč, bo prepozno iskati olja za luč. In tudi jaz bom enkrat brez moči in brez energije. Nisem supermen, nisem bog. Samo človek sem, ki ima za del svojega življenja tudi počitek.

Zato je odgovorno, do sebe in do drugih, polniti svoje baterije, preden se izpraznijo. Z nečim, kar imamo radi, in z nečim, kar nas bo napolnilo, z molitvijo, s športom, z branjem, z lepoto, s stvarmi in ljudmi, za katere vemo, da nam bodo dali moč in energijo. Biti buden, biti pozoren na svojo lakoto je treba biti, na svoje počutje, s katerim ustvarjamo dobro ali slabo okoli sebe, še bolj kot s svojimi dejanji. V vsakem našem dejanju sta ljubezen ali brezbrižnost, odvisno od tega, kaj je v nas. Zato bomo resnično rešeni tedaj, ko se bomo pustili ljubiti.

Vaš župnik Marko