Prepoceni bi bilo reči, da so Jezusove prve besede svojim učencem po vstajenju, »Mir vam bodi!«, samo preprosti pozdrav, kakor še danes Judje na vratih rečejo »Šalóm«. Bog nam res želi miru, pa naj so njegove poteze še tako čudaške, to je pomembno vedeti, da bi ga tako tudi razumeli.
Zakaj to poudarjam? Ker je velika noč vse prej kot prijeten dogodek, getsemanskih in kalvarijskih pripetljajev ni lahko razumeti kot dejanje odrešenja, kot nekaj, kar v človekovo življenje prinaša mir, kvečjemu nasprotno. Sami namreč mir iščemo skozi nekakšno pasivnost v odnosu do sveta in do ljudi, s strahopetnostjo, tudi s copatarstvom in tišino, ko bi morali govoriti, skozi izogibanje konfliktom. Pa vse to nima nobene zveze z mirom, prav nobene, samo nemir zakriva z razvedrilom in ga prelaga na pozneje. Kjer je v človeku kaj nerešenega, ne more biti miru.
Zato Jezus vlomi skozi zaklenjena vrata v sredo svojih prestrašenih učencev, vznemiri jih in jim poruši navidezni mir, da bi prišli do pravega. S tem dihne vanje, ponavlja tisto, kar je storil Bog, ko je s svojim dihom ustvaril človeka (1 Mz 2,7), ali kar počnejo reševalci z umetnim dihanjem: borijo se za njegovo življenje, pa četudi to izgleda še tako nasilno. Prav enako, kot se dogaja še danes, ko Bog vdira v naš »mir«, nam ruši lastne zaverovanosti, nam prikazuje naše napake in nam postavlja nevzdržna nerešena vprašanja. »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,22) jim reče Jezus. Ker namreč mir doseže tisti, ki razume posege Boga v njegovo življenje, tudi tiste nekoliko »nasilne«, kot dejanje novega stvarjenja, prepotrebnega prenavljanja, ki je potrebno kot umetno dihanje človeku, da ne bi v prepričanju, da živi, umrl.
On prenavlja obličje zemlje, moje lastne zemlje, moje tako pritlehne resničnosti, ko me moti in pošilja na nove, drugačne poti od tistih, ki sem jih vajen, počasi, kakor počasi, v teku tisočletij nastajajo doline tam, kjer so bile nekoč planote. Le da človeka ne dolbe reka, temveč spoznanja in poslušanja, nemiri in spraševanja. To so darovi Svetega Duha. Naj jih bo obilo!
Vaš župnik Marko