V petek po drugi nedelji po binkoštih praznujemo praznik Srca Jezusovega, dan za tem pa še Marijinega Srca. Zdrava pobožnost do Jezusovega in Marijinega srca se ne ustavi pri zunanjosti in čustvih, ampak nas vodi v najglobljo skrivnost Jezusove odrešenjske ljubezni.

Simbol srca označuje najbolj notranje jedro osebe, tisto jedro, v katerem padajo najgloblje osebnostne življenjske odločitve. Tako nas tudi ta praznik in pobožnost vodita k osebi Jezusa Kristusa.

Jezusovo srce bije za vsakega človeka in ga želi odrešiti. V Ezk 34,16 beremo: »Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, ranjene obvezal, bolne pokrepčal, rejene in krepke obvaroval.« Svetopisemska podoba Jezusa kot dobrega pastirja še najbolj opiše njegovo skrb za vsakega človeka. Jezus išče izgubljenega človeka in zbira razkropljene v eno družino.

Praznik Jezusovega srca izvira iz evharistije, ki je središče krščanskega življenja. Višek Jezusove ljubezni je v tem, da je umrl za nas, ko smo bili še grešniki, pravi sv. Pavel (prim. Rim 5,6). In to ljubezen nam je izročil na najgloblji in najbolj oprijemljiv način v sveti evharistiji. Prav je, da molimo k Jezusovemu srcu, a zavedati se moramo, da je evharistija središče, kjer smo najbližje Jezusu.

Blizu Jezusovemu srcu pa je tudi Marijino srce, ki ravno tako bije za vsakega otroka. Marija kot skrbna mati želi, da bi ljudje spoznali Božjo ljubezen in po njej živeli. Tragika današnjega sveta je v tem, da se ne zaveda, kako ga ima Bog rad in kako mu želi samo dobro. Zato naj nas praznovanje Jezusovega in Marijinega srca utrdi v veri v Božjo ljubezen. Če se bomo vsaj kristjani tega zavedali, bomo imeli bolj polno življenje, ker bomo same sebe razumeli kot ljubljene Božje otroke. Tako bomo lahko o Božji ljubezni tudi pričevali sodobnemu svetu.

Vaš vikar Alan