Pretekli teden je v naši župniji potekal oratorij z geslom “Za Božjo slavo”. Glavni junak Ignacij Lojolski nas je letos popeljal v čase viteštva in nam predstavil svojo pot spreobrnenja in pričevanja vere. Z njim smo spoznavali viteško neustrašnost, se učili o pomembnosti pravilnega razločevanja med dobrim in slabim, odšli kakor on na romanje, k...
Pravkar se na dvorišču šole čez cesto poslavljajo od devetošolcev, teh široko brstečih mladcev, ki stopajo na prste, da bi pogledali čez plot v nekaj novega. Medtem zobam črne češnje in tuhtam, kakšen čas je, čas prve dozorelosti, čas, ki je vedno čas sladkosti in grenkobe obenem, slovesa in novega začetka, trenutek najdaljšega dne v...
Podobno kot je mesec maj posvečen Mariji, je mesec junij posvečen Jezusovemu srcu. V tem času namreč vedno obhajamo tudi praznik Srca Jezusovega. Zgodovina češčenja Jezusovega srca ima svoje korenine v apostolski dobi. Evangelist Janez piše o učencu, ki ga je imel Jezus rad in ki je pri zadnji večerji slonel na Jezusovih prsih (Jn...
Ime mu je »Duh resnice« (Jn 15,26), Svetemu Duhu namreč, »neznanemu Bogu«, ki hodi skozi naše življenje, kot je nekoč Jezus, ki ozdravlja, kot je nekoč Jezus, ki govori iste stvari, kot jih je Jezus. Tako so Jezusovi učenci danes tisti, ki sledijo Njemu, ki sledijo Resnici. Grška beseda zanjo, aletheia, dobesedno pomeni »nekaj, kar...
V mesecu maju se obračamo na Marijo z Lavretanskimi litanijami Matere Božje. Pobožnost izhaja iz italijanskega Marijinega svetišča v Loretu, kjer jih molijo že od leta 1558, kmalu pa jih je odobril tudi papež za celotno Cerkev. Znano je, da so Jezusovi učenci od samih začetkov Marijo slavili kot »blagoslovljeno med ženami« in računali na...
Jožef … Tihi Jožef, ki v celem Svetem pismu ne spregovori niti ene same besede. Jožef, ki govori samo s svojimi dejanji, ne z besedami. In ne samo z dejanji, tudi z delom. Takega zavetnika so si izbrali kristjani iz Idrije. Delavca. Nekoga, ki jim je bil podoben. Menda zato, si predstavljam, da bi imeli...
Da je Marija Magdalena tistega jutra, »še v temi« (Jn 20,1), hodila do groba, ni nič nenavadnega. To je nasploh pot človeštva, proti grobu gremo, vsi po vrsti, tja smo namenjeni, in z vsakim grehom, z vsako težko napako, podobno tistim »v temi« velikega petka, smo vse bolj mrtvi, vse bolj gotovo obsojeni na smrt....
Na mračne dnevne novice se mi uleže ptičje petje, popki iz sivih vej, barve v travi. V naravi je vse tako preprosto, mnogo bolj kot v našem svetu, tam ni drugega kot življenje in rast, ko je čas, za vsako ceno. Drugače sem si predstavljal prihodnost, ko bomo odlagali maske v smeti. Pa je spet...
Morda ne bo tako, kot si želim, morda življenje ne bo tako, kot ga pričakujem. Kot drevesa na robu zime smo, marca, ko se začnejo v naravi že pretakati sokovi, ne samo v koreninah pod zemljo, tudi navzgor švigajo, po vejah, vse do zadnjih končičev, na katerih naj bi se naredilo nekaj svežega, lepega, močnega,...
Epidemija je res konkretno skrčila udeležbo pri sveti maši, rekel bi, da nas je ob nedeljah pri župnijskem praznovanju sedaj, ko se razmere verjetno dokončno umirjajo, približno polovica tistih, ki smo se skupaj zbirali že pred kovidno pandemijo. Starejše ljudi precej dobro razumem, jih je pač strah, da ne bi morda kje staknili okužbo, ta...
