Morda ne bo tako, kot si želim, morda življenje ne bo tako, kot ga pričakujem. Kot drevesa na robu zime smo, marca, ko se začnejo v naravi že pretakati sokovi, ne samo v koreninah pod zemljo, tudi navzgor švigajo, po vejah, vse do zadnjih končičev, na katerih naj bi se naredilo nekaj svežega, lepega, močnega, samozavesten cvet denimo, a se je tako pogosto in vedno bolj na brstičih nabrala jutranja slana. In jih opali v grenkobo.

Še vedno tuhtam, zakaj mora biti tako – in očitno mora, ker je tako prevečkrat in pri premnogih ljudeh, da bi šlo samo za naključje ali za rojstvo pod nesrečno zvezdo. Življenje daje človeku tolikokrat okušati grenkobo, ki je še največja takrat, kadar sanjaš najbolj pocukrano. Zakaj mora biti tako? Zakaj mora zaljubljenost, polno želja, zanosa in idej o prihodnosti, nekega dne obliti mrzla resničnost?

Kdo bo razumel žlahtnost, ki jo v človeku ustvari zmrzal, kot edinole marčevsko drevo? Kljub zmrzali njegovi sokovi ne nehajo teči navzgor, proti nebu, znova in znova poskušajo, čez trupla ubitih sanj, zdaj tako, zdaj drugače, dokler se nazadnje nek popek ne pretolče čez smrtne pasti, obstane in se razvije v krhko bitje. Zaradi njega na pomlad gledam vse manj romantično in jo vedno bolj razumem kot odločitev. Za premagovanje smrti gre v njej, ki jih je v življenju veliko, in o razumevanju, da so smrti in sanje, ki so omahnile v prepad, pravzaprav smerokaz življenju.

Vsaka šibkost, ki si jo priznam, vsak življenjski padec, vsaka nezanikana spomladanska slana je sporočilo: ne o tem, da bi se moral nehati truditi, ker nima smisla, marveč naj poskušam znova, le da v drugo smer, drugače, s popkom na neki drugi veji. Ker je življenje za tiste, ki zaradi neuresničljivosti sanj še ne nehajo sanjati, ampak so jih pripravljeni vedno znova na novo zrisati, dokler ne bi prišli do tistih, ki se skladajo z njihovim poslanstvom. Za tiste, ki so pripravljeni vrednote postaviti pred svoje želje.

Pomlad ni čakanje. Je iskanje. Je odločitev.

Vaš župnik Marko