Zato, glej, jo privabim, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce
Odrasla sem v verni družini in od nekdaj precej spontano gradila osebni odnos z Bogom. Zavedala sem se, da je Bog ob meni in velikokrat čutila njegovo prisotnost.
V obdobju študija pa je prišlo obdobje, ko sem si močno zaželela miru, tišine in časa zase. Zahrepenela sem po nečem več. Odločila sem se za 8-dnevne duhovne vaje v tišini in v sebi čutila prešerno veselje, ko je končno napočil dan odhoda. Bil je zares deževen in turoben dan, a v meni je kipelo veselje in dobra volja.
Prvi večer je sledila kratka predstavitev vseh udeležencev. Udeleženci smo bilo z vseh vetrov, med njimi je bilo tudi nekaj redovnic, verjetno pa sem bila izmed vseh prav jaz najmlajša. Ko sem povedala, da so to moje prve duhovne vaje sploh, si je ena od redovnic mislila (tako je povedala kasneje):
No, če bo zmogla ta, bom zmogla tudi jaz! 🙂
Od tega večera naprej smo se zatopili v tišino in nismo več spregovorili drug z drugim, razen z osebnim duhovnim spremljevalcem, enkrat dnevno.
Zame se je takrat začel odpirati svet poln milosti in čudovite bližine Boga. V molitvah – meditaciji ob Božji Besedi – se me je začel dotikati Bog, na globok in nesluten način. V molitvah sem izkušala neznansko Božjo ljubezen do mene in do vseh ljudi. Čutila sem kako me Bog sprejema, ne glede na vse moje napake, grehe, slabosti! Čutila sem brezpogojno ljubljenost in sprejetost. Čutila sem, kako Bog brezmejno hrepeni po nas, kako nas kliče, vabi in čaka, da nam podeli najboljše možno.
Moje srce je poletelo, čutila sem svobodo in srečo, ki je ni mogoče opisati ali primerjati s srečo, ki jo dajejo tuzemske stvari. Nemalokrat sem jokala od sreče ali pa bolečega spoznanja, kako daleč od Boga živimo. Bogu sem želela dati najboljše kar premorem!
V eni od molitev mi je bilo dano približati se veliki Božji skrivnosti – občutila sem, da stojim na robu te brezmejne skrivnosti, ki je Bog. Bil je nepopisno veličasten občutek, globok in kipeč. Bila sem torej le na meji te skrivnosti, vendar se mi je zdelo, da je že to, za moje fizično srce, na meji možnega – zdelo se mi, da mi bo od veličine in mogočnosti razneslo srce…
Ko sem se vrnila z duhovnih vaj sem bila spremenjena, drugi so celo rekli:
Nekaj na tebi je drugačnega!
Čutila sem se povsem duhovno prečiščena, posvečena, osvetljena! Nisem prenesla gledanja televizije, poslušanja radija, branja novic ipd. Vse se mi je zdelo banalno. Npr. pesmi o ljubezni na radiu – kako krhka in plitva je naša človeška ljubezen v primerjavi z Božjo! S posebno izrazitostjo in jasnostjo sem čutila, kdaj so stvari, ki jih ljudje govorijo iskrene in izrečene iz ljubezni, kdaj pa se zadaj skriva neiskrenost, sebičnost, želja po nadvladi, najrazličnejši notranji nemiri in skušnjave in ob tem doživljala žalost zaradi njihove oddaljenosti od Boga. Vse kar sem počela, pa sem še nekaj časa po duhovnih vajah, lahko počela s posebnim zavedanjem, da sem brezmejno ljubljena!
Dragi bratje in sestre, spodbujam vse vas, s seboj vred, ne prenehajmo iskati in poglabljati svojega odkrivanja Boga in njegove ljubezni, njegovih milosti! Bog je neizčrpna, pretresljiva, mogočna in čudovita skrivnost ljubezni – ne odnehajmo, nikoli se ne naveličajmo!
Ali kot pravi Sv. Filip Neri:
Kdor meni, da je v bog ve kaj dosegel, če je v pobožnosti napredoval, ne zasluži drugega kot pomilovalen smeh.
…Gospod, naš Bog, je namreč neskončno čudovit.
Pričuje: Ana Brdnik
*naslovni stavek je iz Sv. Pisma: Oz 2,16
Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. (1Pt 2, 9)
Pričujmo.
Dragi brat, draga sestra!
Vsi smo poklicani da oznanjamo, kar je Bog storil v naših življenih!
Svojo željo in pripravljenost na delitev svojega pričevanja lahko izraziš z oddajo tega obrazca.
Srčno povabljen/-a!