Kratka zgodovina

Zgodovina idrijske župnije se začenja v danes sosednji župniji Spodnja Idrija, prvi fari v teh krajih, in s svojimi začetki sega v leto 1418, ko je bil tja poslan g. Lovrenc. Kraj in okolica sta se namreč tako hitro naseljevala, da je nastala potreba tudi po stalnem duhovniku. Razvidno iz zapisnika vizitacije iz leta 1596, se je Spodnja Idrija odcepila od matične fare Šentviške Gore in pozneje od cerkve sv. Jerneja v Cerknem. V začetku 17. stoletja je postala samostojna župnija Pri Fari, kamor so spadale tudi cerkve v Idriji, na Gorah in Vojskem. 

Idrijsko območje je bilo do začetka rudarjenja poraščeno z gozdovi. Leta 1490 je škafar v studencu, na kraju, kjer danes stoji cerkev sv. Trojice, odkril živo srebro. Tako se je začelo rudarjenje, z njim pa rast kraja in prebivalstva z vsemi njegovimi potrebami. 

22. avgusta 1500 je bilo izdano dovoljenje, da lahko v cerkvici sv. Duha, blažene Device Marije in sv. Boštjana mašujejo, kadarkoli in kolikokrat bodo hoteli, s pristankom in dovoljenjem vikarja iz Spodnje Idrije. Listino je podpisal generalni vikar Frančišek Malone. Ker pa se Svetega Duha upodablja s simbolom goloba, skupaj z Očetom in Sinom, so jo sčasoma začeli imenovati cerkev sv. Trojice. Pod tem imenom je bila tudi posvečena. 

V drugi polovici 16. stoletja je v Idriji prevladal vpliv protestantov, ki so v cerkvici sv. Trojice verjetno opravljali svoje obrede, saj je bila po njihovem izgonu v času protireformacije in po prenovi (1629–1631) ponovno posvečena.

Dragoceni dokument, ki je spravljen v nadškofijskem arhivu v Vidmu (Udine), jasno dokazuje, da je sedanje mesto Idrija, nekdaj Idria Theutonica (Nemška Idrija), v začetku svojega obstoja v zgodnjem 16. stoletju spadalo pod oglejski patriarhat. Njegov sedež se je v 8. stoletju preselil v Čedad in v 13. stoletju v Videm, od koder so vodili dušnopastirstvo pa tudi sodno oblast na Bovškem in Tolminskem, ter pod upravo župnije Idria Sclabonica. Čeprav je Idrija po številu prebivalcev naglo prekosila Spodnjo Idrijo, je ta vendarle ostala versko središče za Idrijo tudi v 17. stoletju. Iz arhiva čedajskega kapitlja, videmskega škofijskega arhiva in arhiva župnije Spodnja Idrija je razvidno, da odcepitev Idrije od Spodnje Idrije ni bila tako lahka in enostavna. Znano je, da so imeli luteranci v Idriji močno oporo kar polnih 40 let, od leta 1560 do 1600. Arko v svoji zgodovini razlaga, da je bilo v mestu mnogo nemških naseljencev, ki so novo vero prinesli iz domovine in se je tu krčevito držali.

Cerkev v Spodnji Idriji je pri prvi vizitaciji na veliki šmaren leta 1752 posvetil goriški nadškof Attems, dva dni zatem, 17. avgusta 1752, pa Idrijo proglasil za župnijo. Ob tej priliki je posvetil tudi novozgrajeno kapelo v Antonijevem rovu. Oglejski patriarhat se je razdelil na dve novi nadškofiji: videmsko in goriško. Idrija je sprva pripadala goriški in šele 14. julija 1791 prišla pod ljubljansko škofijo. Prvi župnik je bil Janez Jakob Bajc (Waiz). Skupaj s Spodnjo Idrijo, kamor sta spadali tudi župniji Gore in Vojsko, je bila od leta 1787 del vipavske dekanije, 1791. pa je prešla pod vrhniški dekanat. Leta 1817 je postala sedež zelo obsežne dekanije z župnijami Vrhnika, Logatec, Polhov Gradec, Horjul idr.

Šele leta 1886 je bilo župniji Idrija priključenih pet hišnih številk, ki so prej spadale pod župnijo Gore, to so Likarca, Ljubevč, Zagoda, Smuk ter Polanc. Leta 1906 ji je pripadla Podroteja, ki je do takrat spadala pod župnijo Črni Vrh. V času dekanovanja msgr. Mihaela Arka se je 1. januarja 1930 idrijski župniji priključil do tedaj spodnjeidrijski Čekovnik. Leta 1945 so ji bile priključene kmetije okoli cerkve sv. Antona, ki so sodile k Spodnji Idriji, v letih 1949 in 1979 pa iz župnije Črni Vrh še naselje Bela.

Po 1. svetovni vojni je bila dekanija Idrija zaradi novih državnih meja med Italijo in Jugoslavijo odrezana od Ljubljane. Takoj je ponovno pripadla goriški nadškofiji, skupaj z vipavsko dekanijo pa uradno šele 1. julija 1933. Po 2. svetovni vojni, leta 1947, je pripadla Apostolski administraturi slovenskega dela goriške nadškofije ter leta 1977 sedanji koprski škofiji. Po dekretu koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka sta se v letu 2018 župniji Idrija priključili župniji Gore in Vojsko.