Ima izredno lepo lego na Rožnem hribu. Vidna je z vseh strani našega mesta in njegove bližnje okolice, kraju pa daje prav poseben pečat. Rudarji so živo srebro morali iskati vse globlje. Večkrat se je kaj usulo, voda je zalivala rudišče, ne dovolj izkušenj je botrovalo nesrečam. Zavedajoč se, da vsak dar prihaja od zgoraj, so iskali pomoči pri Bogu, in sv. Antona Padovanskega izbrali za svojega zavetnika ter priprošnjika pred nezgodami.

Prvotno so na hribu postavili majhno znamenje s podobo sv. Antona, pozneje pa leseno kapelico, v katero so zahajali rudarji ne le ob nedeljah, ampak tudi ob delavnikih po opravljenem delu v jami. To početje je nekaj časa opazoval tedanji predstojnik rudnika Kaspar baron Lichtenheimb in sklenil s svojim denarjem na istem kraju sezidati cerkev sv. Antona ter obenem ustanoviti beneficij, da bodo rudarji deležni tudi maše. Ti so pri zidavi pomagali, tudi s prinašanjem materiala na hrib.

Vogelni kamen je bil blagoslovljen leta 1678. Leta 1805 so dozidali sedanji zvonik, leta 1837 pa je Luka Čeferin naredil sedanji veliki oltar in obnovil oba stranska. Leta 1847 je Peter Rojc izdelal sedanje orgle, leta 1866 je bil blagoslovljen križev pot. Leta 1886 je strela udarila v zvonik, ki je pogorel, zvonovi pa so bili poškodovani. Cerkev in streho so rešili, ker je bilo na njej veliko snega. Kupili so nove zvonove, a jih je zajela vojska. Cerkev sv. Antona sestavljajo ladja s korom, zvonik, prezbiterij, shramba in nad njo oratorij.

Skozi stoletja je cerkev dobro prestala potresne sunke. Potres v zgornjem Posočju 12. aprila 1998 pa je povzročil vidne poškodbe. Spomeniško zaščiten objekt je doživel nekaj let trajajočo obnovo iz državnih sredstev. Za rekonstrukcijo in statično sanacijo cerkve sv. Antona je bila leta 2008 izdelana projektna dokumentacija. Financirana je bila statična sanacija in obnova fasade ter restavriranje glavnega oltarja. Obnova elektroinštalacij, še posebej razsvetljave, obnova strelovoda, napeljava vodovoda, zamenjava oken ter ureditev shrambe in prostora oratorija nad njo pa je financirala Župnija Idrija. Pri obnovi so sodelovali mnogi župljani in župljanke s svojim prostovoljnim delom in materialnimi prispevki.

Zvonjenje iz lin zvonika sv. Antona nas vsak dan drami, vabi in kliče, naj sredi sive vsakdanjosti, v tekmi s časom in potopljeni v delo najdemo trenutek časa za Boga … za nekaj več, ki naše življenje vsak dan odpira lepoti, dobroti in nas dela sočutne. Bodimo hvaležni za to pesem zvonov, radi ji prisluhnimo in naj nas vsak dan znova bogati. Za obnovo zvonjenja je zaslužen pokojni rojak, duhovnik g. Anton Lazar. 

Leta 1766 so na sosednjem hribu sezidali kapelice Križevega pota, Kalvarijo in kapelo Kristusovega groba na vrhu hriba. Ta kompleks je za naše mesto eden izmed dragocenih biserov sakralne kulturne dediščine in zaznamuje vse glavne vedute. Sporočilo vsake upodobitve Kalvarije in postaj Križevega pota je povezano z največjo skrivnostjo krščanske vere. Trpljenje Božjega Sina Jezusa Kristusa na križevem potu je v stoletjih navdihovalo likovne umetnike, glasbenike in arhitekte. Tako so nastale neštete umetnine, ki vsaka na svoj način pričajo o zgodbi odrešenja. Sporočilo pa je za vse enako in zaobjeto v hvalnici, ki jo kristjani molimo, ko obhajamo pobožnost križevega pota: “Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.” 

Za obnovo kapelic Križevega pota in kapele Božjega groba na vrhu Kalvarije je Župnija Idrija že pridobila pogoje od pristojne restavratorske službe Zavoda za varstvo kulturne dediščine iz Nove Gorice. Gre za dokaj zahteven poseg, saj je lokacija zelo specifična in težko dostopna. Župnija bo pristopila k obnovi v naslednjih nekaj letih, seveda v dogovoru z Občino Idrija, ki naj bi obnovila sprehajalne poti na Rožnem hribu.

V sedanjem času cerkev sv. Antona služi župniji kot podružna cerkev, v njej obhajamo bogoslužje le nekajkrat na leto, in sicer na god sv. Antona Puščavnika, 17.1., na god zavetnika cerkve, sv. Antona Padovanskega, 13.6., in na praznik rojstva sv. Janeza Krstnika (24.6.), ki je tudi predvečer dneva državnosti, zato ta dan pri Svetem Antonu mašujemo za domovino.