Najstarejša cerkev v Idriji, Sv. Trojica, je v zgodovini spreminjala svojo podobo. 

Je najstarejša idrijska cerkev, sezidana okrog leta 1500. Po letu 1622, ko je bila obnovljena, je gradbeni mojster Anton Knez sezidal prezbiterij v poznogotskem slogu, ga olepšal s petimi zašiljenimi okni in rebrastim obokom v obliki pahljače. Ladjo, ki je imela raven lesen poslikan strop, so pozneje nadgradili z baročnim lokom in ji dogradili zvonik. V dobi baroka, 17. in 18. stoletju, so cerkev na novo predelovali in opremljali. Od takrat so ohranjeni trije baročni dodatki: leta 1668 so dodali dva izrezljana in pozlačena stranska oltarja, leta 1703 pa je slikar Karl Reslfeld za glavni oltar izdelal podobo »Sveta Trojica krona Marijo«. Cerkvi so prizidali še zakristijo in tako prekrili zašiljena okna, zadaj pa dodali lesen kor in zunanje kamnite stopnice na severni strani, da so pridobili nekaj potrebnega prostora.

Ob cerkvi je bilo urejeno pokopališče, zadnjega pokojnika so tja pokopali leta 1779. Ko je bila sezidana župnijska cerkev sv. Barbare, so Sv. Trojico sčasoma opustili. Leta 1816 so jo nameravali spremeniti v skladišče za živo srebro, 1826. pa celo porušiti. Zanjo se je zavzel idrijski rojak, ljubljanski knezoškof Anton Alojzij Wolf, in jo ukazal obnoviti. Leta 1897 je bila ponovno obnovljena, dvignili so tudi zvonik.

Na pomenu je pridobila v času pogorele Sv. Barbare in med gradnjo cerkve sv. Jožefa Delavca. Nazadnje je bila obnovljena v letih 1981−1984. Župnik Stanko Medvešček s ključarji je obnovo vodil po načrtih arhitekta Franceta Kvaternika in s pomočjo številnih strokovnih sodelavcev ter restavratorjev obnovo izpeljal tudi zaradi zanimivosti nastanka, lepote prezbiterija in oltarjev ter priljubljenosti med Idrijčani. 

Zavod za spomeniško varstvo Nova Gorica, arhitekt Kvaternik in umetnostni zgodovinar akademik dr. Emiljan Cevc so proučili, kakšna je bila videti v 17. stoletju. Marsikateri poznejši zidarski poseg je zabrisal prvotno harmonično izpeljavo. Tako so pri obnovi odstranili poznejše prizidke in dodatke ter restavrirali celotni inventar. Strešni venec je podaljšek prejšnjega, ki so ga našli pod streho nad zakristijo. Skozi luknjice uhaja zrak, ki kroži in zrači temelje. Vzidana plošča na južni steni je nagrobni kamen, postavljen ženi rudniškega upravitelja Seyfrida iz leta 1628, pokopani na nekdanjem pokopališču ob cerkvi. Na severni steni so zazidali okna in odstranili stopnice ter znižali teren. Prezbiterij prepleta sakralno bistvo svetišča, z zgodbo o idrijskem človeku – prispodoba o duhovni hrani in vsakdanjem kruhu. Sodobno oblikovani tabernakelj s stiliziranima rokama, ki držita sveto hostijo, in ambon, sta narejena po načrtih arh. Kvaternika. Levo je v steno vzidana siva skala – konglomerat z rdečimi lisami cinabarita. Blok so leta 1984 prinesli rudarji iz jame. V kamen je zabita stara rudarska špica, na kateri visi karbidovka. Namesto acetilena sveti drobna električna žarnica, večna luč. To je bila ideja in želja župnika Stanka Medveščka.

Vitraji, barvna okna, so narejena po načrtih akademskega slikarja Lojzeta Čemažarja. Vanje je vstavljeno originalno nemško ročno pihano barvno steklo, ki ni obarvano le površinsko, ampak v celotni masi, da ohrani intenzivnost barve. V masi je kovinska žična mreža. Srednja tri okna označujejo Sveto Trojico in odnos Boga do človeka. Na srednjem oknu so upodobljeni Sveti Duh v podobi goloba, pod njim angel, na desni polovici pa Marija (Gospodovo oznanjenje Mariji). Simbolika slike se ponovi v rozeti zgoraj: sonce – luč. Na levem oknu je upodobljen Bog Oče – stvarjenje sveta in izvirni greh, v rozeti zgoraj sta tabli desetih Božjih zapovedi. Na desnem oknu je upodobljen Bog Sin, njegovo trpljenje in vstajenje ter trpljenje idrijskega človeka, zaznamovano z rudarstvom in čipkarstvom. Pod Križanim kleči in moli deklica-klekljarica, pod Vstalim je rudarska svetilka, ki utira pot iz teme v svetlobo.

Na prvem in petem oknu je upodobljena idrijska zgodovina, povezana z rudarjenjem in usodo cerkvenega občestva, v rozetah pa simbola Merkur in idrijska zastava. Na prvem oknu sta idrijska rudarja v rovu, nad njima bedi angel varuh; škafar, nad njim klavže z vodo in lesom. Na petem oknu so prikazane radostne in tragične epizode krajevne zgodovine: sv. Ahacij, pod njim trenutki sreče med ljudmi; usoda idrijskih cerkva: knezoškof Anton Alojzij Wolf, spodaj razvaline Sv. Barbare. Okenske okvirje je po prvotnih vzorcih izdelal mojster, kamnosek Andrej Mravlja iz Hotavelj, vitraje pa umetni steklar Marijan Ilić iz Zagreba.

Na steni je povečana fotokopija listine – tabularija – iz nadškofijskega arhiva v Vidmu (Udine). Slika »Sveta Trojica krona Marijo« prikazuje Marijino poveličanje v nebesih, kjer jo krona Vsemogočni v troedini podobi Očeta, Sina in Svetega Duha, avtorja Carla Reslfelda iz leta 1703. Slika je bila na glavnem baročnem oltarju. Zlata baročna oltarja sta delo neznanega rezbarja iz leta 1668. Leta 1887 ju je obnovil domačin Jurij Tavčar, leta 1983 pa obnovil in obogatil Ivan Pavlinec iz Ljubljane. Oltarna kipa predstavljata Žalostno Mater Božjo z mrtvim Sinom in sv. Ano z malo Marijo. Stranski kip na levem oltarju je sv. Barbara. Kipa z nekdanjega glavnega oltarja prikazujeta blagovestnika Konstantina oz. sv. Cirila, utemeljitelja slovanske abecede in književnosti, in slovanskega apostola ter nadškofa sv. Metoda. Obnovljeno cerkev je 2. maja 1984 posvetil koprski škof dr. Janez Jenko. 

Sv. mašo obhajamo praviloma enkrat na teden oziroma kot je razvidno iz župnijskega lističa Oznanilo in na spletni strani Župnije Idrija. V cerkvi se včasih odvijajo koncerti ali je prizorišče razstav s sakralno vsebino.